Roke niso problem. Problem je, kam gledaš.
Prvo vprašanje v modulu M4 je vedno isto: kam naj dam roke. In skoraj vedno je napačno vprašanje.
Ko posnetek pogledamo skupaj, se pokaže, da roke niso motile nikogar — motil je pogled, ki je vsakih nekaj sekund pobegnil s kamere navzdol in nazaj. Roke so bile samo tisto, kar je govorec občutil, ker jih je čutil.
Kaj se dogaja s pogledom
Pred kamero nimaš sogovornika, ki bi ti z obrazom povedal, da te posluša. Ker tega odziva ni, oko išče nekaj drugega: zaslon, listek, svojo sliko v predogledu. Vsak tak pobeg gledalec zazna kot trenutek, ko si se izklopil.
Gledalec ne opazi, da si pogledal stran. Opazi, da si se za hip odsotno zazrl — in to prebere kot negotovost.
Tri stvari, ki pomagajo takoj
- Izklopi predogled. Če vidiš sebe, boš gledal sebe. To je največja posamezna izboljšava v celem modulu in traja pet sekund.
- Nalepi nekaj tik ob objektiv. Listek, nalepko, karkoli. Ne za to, da bi gledal vanj, ampak da ima oko cilj, ko se vrne.
- Postavi kamero v višino oči. Pod to višino gledalec gleda navzgor v tvojo brado, nad njo pa se ti pogled stalno dviguje in izgledaš, kot da bereš.
Šele potem roke
Ko je pogled stabilen, se roke uredijo skoraj same. Če se ne, velja preprosto pravilo: naj bodo vidne in naj se premikajo takrat, ko poudarjaš. Roke, skrite pod mizo, naredijo držo togo, ker telo nima kam.
Nikoli ne dajemo navodila »ne premikaj rok«. Kdor si to zapomni, v naslednjem posnetku stoji kot kip in to se vidi bolj kot karkoli, kar je počel prej.
Kaj vaditi ta teden
Posnemi dve minuti govora dvakrat: enkrat s predogledom, enkrat brez. Ne popravljaj ničesar drugega. Razlika v tem, kako prisoten izgledaš, bo večja kot pri katerikoli vaji za roke.