Mašil ne odpraviš tako, da se jih zavedaš
Ko udeležencu v odzivu prvič napišemo, kolikokrat je rekel »v bistvu«, se zgodi vedno isto. Naslednji posnetek je slabši.
Ne zato, ker bi bilo mašil več — običajno jih je celo manj. Slabši je, ker se sliši, kako se človek med govorjenjem lovi. Namesto tekočega govora z mašili dobimo zatikajoč govor brez njih.
Zakaj se to zgodi
Mašilo ni navada, ampak orodje. Zapolni tisti delček sekunde, ko iščeš naslednjo besedo. Če ga odvzameš in ne daš ničesar namesto njega, ostane luknja — in govorec jo sliši, zato pospeši, da bi jo skril.
Mašilo ne zveni slabo zato, ker obstaja. Zveni slabo, ker ga je preveč in ker je vedno isto.
Kaj delamo namesto tega
Zamenjamo ga, ne odstranimo. V prvem krogu udeleženec ne poskuša govoriti brez mašil — nauči se le, da na tistem mestu vdihne.
- Prvi korak: preštej. Poslušaj svoj posnetek in preštej eno samo mašilo, tisto, ki ga uporabljaš največ. Ne vseh.
- Drugi korak: zamenjaj z vdihom. Na istem mestu, kjer bi rekel »v bistvu«, samo vdihni skozi nos. Zvok je krajši in poslušalec ga ne registrira kot napako.
- Tretji korak: pusti nekaj. Cilj ni nič mašil. Trije v treh minutah zvenijo naravno; petnajst ne.
Katera mašila so pri nas najpogostejša
V slovenskih posnetkih se ponavljajo iste štiri: v bistvu, pravzaprav, točno tako in ne vem na začetku povedi, kadar govorec zelo dobro ve. Zadnje je najbolj škodljivo, ker sogovorniku sporoča negotovost, ki je ni.
Pri voditeljih se pojavi še eno, ki ga skoraj nihče ne sliši pri sebi: »no« na začetku vsakega vprašanja. V enournem pogovoru se nabere tridesetkrat.
Kdaj se to premakne
Pri večini v tretjem krogu. Ne prej, ker prvi in drugi porabiš za to, da sploh slišiš, kje se ti to dogaja. Zato v M1 nikoli ne dajemo naloge »govori brez mašil« — dokler jih ne slišiš, je to nemogoča naloga.